Radio Zeleni val MultiMedijska stran Radia Zeleni val
Podobni članki
Na nas se dnevno obračajo posamezniki, ki so opazili oziroma sumijo na mučenje živali, pa bi to želeli prijaviti. Z veseljem pomagamo, vendar želimo na tem mestu izpostaviti, da društva za zaščito živali nimamo pristojnosti kakorkoli ukrepati. Pravi naslov za prijavo mučenja oziroma suma mučenja živali je Veterinarska inšpekcija – državna služba, katere delo je tudi preverjanje takih prijav in ki ima pooblastila, da ukrepa.
Sami bi sicer občasno lahko odšli na teren, vendar, kot že rečeno, ne moremo ukrepati. Z lastniki se lahko kvečjemu pogovorimo, to pa lahko pravzaprav stori vsak posameznik. Verjetno bodo imeli sosedje celo več posluha za besede svojih sosedov, kot nekih neznancev iz nekega društva. Poleg tega smo le prostovoljci in dobrobit živali ne more in ne sme biti odvisna zgolj od prostovoljskega časa. Če žival trpi in je treba ukrepati, ni prav, da bi morala čakati na to, da se prostovoljec vrne iz šole ali službe, odpelje na teren (po možnosti z javnim prevozom, če nima lastnega) in tam rešuje situacijo. Glede na število prijav, ki jih prejmemo vsak dan, pa bi nekatere živali tako lahko prišle na vrsto šele čez nekaj dni ali celo tednov.
Ljudje nas pogosto opozarjajo, da inšpekcija ne ukrepa oziroma da v določenem primeru ne ugotovi nepravilnosti, čeprav naj bi bile očitne. Če je tako, prijavite še enkrat! Prosite za razlago (do nje ste, če ne prijavite anonimno, upravičeni) in njihove ugotovitve. Tako lahko dolgoročno izboljšamo delovanje inšpekcijskih služb. Prav zato svoje moči raje usmerjamo v pomoč posameznikom pri prijavah mučenja pristojnim organom.
Zakaj torej prijaviti inšpekciji in ne društvu?
Ker so veterinarski inšpektorji zaposleni prav zato, da preverjajo prijave mučenja in ustrezno ukrepajo.
Ker dobrobit živali ne sme biti odvisna zgolj od prostovoljskega časa.
Ker prostovoljci nimamo nič večjih pristojnosti za ukrepanje, kot katerikoli posameznik.
Spodaj smo zbrali odgovore na najpogostejša vprašanja, ki jih prejmemo v zvezi s prijavami mučenja živali. Upamo, da bodo v pomoč. Če boste po prebranem še vedno imeli vprašanja v zvezi s pisanjem prijave, pa nam pišite na info@dzzz.si.
Kaj je mučenje živali?
Zakon o zaščiti živali v 4. členu pravi takole:
”Mučenje živali je:
– vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju;
– nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali.”
Ker je ta opredelitev precej splošna, zakon in podzakonski akti dalje definirajo, kakšen je minimum za dobro življenje živali. Vsekakor lahko pristojnim prijavite tako zanemarjanje (torej opustitev nekih ravnanj, ki bi živali omogočile normalno življenje) kot tudi trpinčenje (torej namensko početje v škodo živali).
Na koga naj se obrnem, če vidim ali vem za mučenje živali?
Za ukrepanje je pristojna Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, deloma pa tudi policija. Zakon o zaščiti živali (42.člen) pravi takole:
”Nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov neposredno opravljajo veterinarski, kmetijski, lovski, ribiški inšpektorji ter inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: pristojni inšpektor), vsak v okviru svojih pooblastil in pristojnosti.”
Policisti nadzirajo izvajanje določb drugega odstavka 11. člena, 12. člena ter prve, druge, četrte, pete, šeste, devete in enaindvajsete alinee 15. člena tega zakona, poleg oseb iz prejšnjega odstavka. O sumu prekrškov iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona policisti nemudoma obvestijo pristojnega inšpektorja iz prvega odstavka tega člena.
1) Za prijavo zadev, ki se dogajajo na določenem naslovu, se obrnite kar neposredno na veterinarsko inšpekcijo. Za prijavo potrebujete opis situacije in naslov, na katerega naj gredo inšpektorji/inšpektorice pogledat.
2) Če se sporno ravnanje dogaja nekje na javnem mestu ali je hipnega značaja (preden bi inšpekcija prišla, bi bilo že prepozno), se lahko obrnete na policijo. Ta ima namreč možnost identificirati to osebo in narediti zapisnik, ki ga potem uporabi veterinarska inšpekcija pri obravnavanju primera.
Za nekatera prepovedana ravnanja, ki jih določa zakon, pa je, kot je navedeno zgoraj, pristojna prav policija. V Zakonu o zaščiti živali smo poiskali tiste določbe, pri katerih nadzorstvo opravlja policija:
2. odstavek 11. člena:
”Skrbnik živali mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici.”
1., 3. in 4. odstavek 12.člena:
”Skrbniki živali in prevozniki živali morajo zagotoviti fizično varstvo nevarnih živali.
Vzreja, vzgoja, šolanje in vodenje nevarnih psov mora biti v skladu s predpisanimi pogoji.
Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki nimajo ustreznega kinološkega znanja, in osebam, ki so mlajše od 16 let.”
1., 2., 4., 5., 6., 9. in 15. alineja 15. člena:
” – zbadanje živali, stiskanje, natezanje ali zvijanje delov telesa živali, obešanje, če ne gre za strokovne posege, udarjanje, potapljanje ali drugačno dušenje živali, metanje, suvanje ali namerno povoženje živali ter spolna zloraba živali;
– izpostavljanje živali ognju, vročim, jedkim ali strupenim sredstvom ter drugim fizikalnim ali kemičnim učinkom v nasprotju z določbami tega zakona;
– streljanje živali ne glede na vrsto orožja oziroma strelne naprave, razen če gre za uplen v skladu s predpisi o lovstvu ali za omamo ali anastezijo nevarnih in drugih živali, povezanih z varstvom in zaščito ljudi in živali;
– obmetavanje s petardami ali drugimi pirotehničnimi sredstvi, obmetavanje s kamenjem ali drugimi predmeti, nastavljanje pasti, razen tistih, ki živali usmrtijo v trenutku in so namenjene za usmrtitev gospodarsko škodljivih glodalcev, zank in limanic razen uporabe lovilnih naprav, ki živali ne poškodujejo;
– organiziranje borb živali, uporaba živali za borbe, spodbujanje ter šolanje živali za borbo z drugo živaljo;
– vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali kako drugače škodijo njenemu zdravju;
– lov divjadi z namenom gojenja v nasprotju s predpisi o lovstvu in ribištvu;”
3) Za nujne zadeve, ki se dogajajo izven rednih delovnih časov in ne morejo počakati do naslednjega dne, obstaja tudi dežurni/a veterinarski/a inšpektor/inšpektorica. Številko mobilnega telefona, na katerem je ta oseba dosegljiva, dobite na Centru za obveščanje (112). Tega se lahko poslužite v res nujnih primerih, ko bi denimo neka žival do naslednjega dne poginila.
4) Društva za zaščito živali pri izvajanju tega zakona nimajo kakšnih posebnih pooblastil. Če pri svojem delu naletijo na kršenje zakona, ga prijavijo inšpekciji, kot vsi posamezniki/posameznice:
” Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali.”
Kako naj vem, da bo veterinarska inšpekcija res ukrepala?
Veterinarska inšpekcija je dolžna preveriti vsako prijavo, ki jo prejme. Glede na opaženo situacijo potem izberejo primeren ukrep – opozorilo ali kazen. Kot prijavitelj/prijaviteljica mučenja živali imate možnost dobiti tudi povratno informacijo o tem, kako se je odvila vaša prijava. Zato vam svetujemo, da ob prijavi prosite tudi za obvestilo glede razpleta zadeve.
Ali lahko podam anonimno prijavo?
Anonimna prijava je seveda možna, a z vidika skrivanja identitete prijavitelja povsem nepotrebna. Po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru uradne osebe vaših podatkov ne smejo razkriti prijavljeni osebi:
”Inšpektor je dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor.”
Tako v primeru, da se odločite za prijavo, prijavljena oseba ne bo izvedela, kdo jo je prijavil. Potemtakem ni nobenega razloga, da bi se skrivali v anonimnosti!
Poleg tega izkušnje kažejo, da se mnogi ljudje odločajo za anonimne prijave, ko se ne razumejo s sosedi in se skušajo na tak način maščevati. Žal pa to po nepotrebnem jemlje dragoceni čas, ki bi ga inšpektorice in inšpektorji sicer lahko porabili za reševanje resničnih primerov. S tem, ko z imenom in priimkom stojite za tem, kar ste prijavili, dajete pristojnim vedeti tudi, da ne gre za lažno prijavo.
Kako naj vem, če je neko ravnanje res toliko hudo, da ga lahko prijavim?
Zakonodaja določa res najbolj osnovne življenjska pogoje in razmere, ki jih moramo omogočiti živalim. Večina prijaviteljev/prijaviteljic mučenja po naših izkušnjah zelo dobro oceni situacijo in je prijavljenih le malo nerelevantnih zadev. Če imate pomisleke in ne želite nekoga prijaviti po krivici, lahko pred prijavo storite še nekaj drugega – se skušate z lastnikom živali iskreno pogovoriti!
Mnogo ljudi ne dela pravilno z živalmi, zato ker ne vedo, kako bi morali delati. Če lahko osebo s prijaznimi in vljudnimi besedami poučite vi, zakaj bi to prelagali na veterinarsko inšpekcijo? Pristojnim bo tako ostalo več časa, da rešujejo resne probleme, poleg tega pa bo oseba poučena kar takoj in ne šele čez nekaj dni. Če pa ste poskusili in je oseba reagirala odklonilno, ste lahko toliko bolj prepričani, da je prijava utemeljena.
Če gre za vaše bližnje sosede in ne želite načenjati dobrih odnosov z odkritim pogovorom, jim lahko v nabiralniku pustite anonimno opozorilo in nasvet ali pa jim ga pošljete po pošti. Tudi v tem primeru bodo ljudje prej obveščeni in če se situacija ne bo popravila, se lahko še vedno obrnete na pristojne.
Kaj pa v primeru, da podam prijavo in se nič ne spremeni, torej je žival še naprej zanemarjena ali trpinčena?
V tem primeru se ponovno obrnite na pristojne. In pri ponovni prijavi nikar ne pozabite omeniti, da ste zadeve že prijavili. Priporočljivo je, da si shranite kopije morebitnih dopisov in elektronskih pisem, ki jih boste pošiljali na veterinarsko inšpekcijo ali dobivali v odgovor od njih. Tako boste te kopije po potrebi lahko uporabili kot prilogo k naslednjim prijavam. Če želite, se lahko pri ponovnem prijavljanju obrnete tudi na nas, pa bomo skušali po svojih močeh tudi mi okrepiti pritisk na pristojne, da zadeve uredijo.
